1. Želja po dobrodelnosti in prva delovna akcija

Ideja, da bi se v okviru Planinskega društva Triglav ukvarjali z dobrodelno aktivnostjo, je zorela kar nekaj časa. Tako se je rodila ideja, da bi imeli svojo planinsko pot, za katero bi skrbeli. »Če hočeš imeti svojo planinsko pot, mora biti društvo član Planinske zveze Slovenije in imeti usposobljen kader, torej markaciste,« pojasni Urška.

Medtem ko PD Triglav na članstvo v Planinski zvezi še čaka, so drugi pogoj že izpolnili, saj sta Urška Babnik in Polona Jarc aprila letos opravili tečaja za markacista A. Prvo delovno akcijo sta novopečeni markacistki imeli na prvi julijski vikend. V okviru Dneva markacistov sta na pomoč priskočili kolegom iz drugih planinskih društev in jim pomagali čistiti in označiti poti v Zasavju. Pridružili so se jima tudi nekateri člani Planinskega društva Triglav.

Za markacizem potrebuješ tudi kar nekaj kondicije. Posamezne akcije lahko trajajo tudi do 10 ur. Poleg opreme, ki jo nesejo s seboj v hribe, pa morajo markacisti s seboj v hribe prinesti še barve za risanje markacij, čopiče, sadjarske škarje, strgalo, manjšo žago grebljico in tudi kramp.

Markacisti pot očistijo in uredijo, preden narišejo markacijo. S tem pa tudi pripomorejo k večji varnosti planincev v hribih in gorah.

2. Družbeno koristno delo v dobri družb

Kako pa sta se Urška in Polona odločili, da postaneta markacistki? »Rada hodim v hribe, zato sem hitro ugotovila, da je  v hribih zelo veliko različnih markacij. Vedno me je zanimalo, kaj katera pomeni, kam te markacije vodijo in kje jih najti. Nekatere so mi bile zelo jasno postavljene, nekatere pa ne, zato sem se odločila, da grem na tečaj za markacistko. Sploh, ker se je pokazala možnost, da greva z Urško prek našega planinskega društva,« pripoveduje Polona.

V hribe hodita že od otroštva. Urška je začela hoditi s starimi starši, Polona pa z vrstniki taborniki, ki so bili zanjo vmesni člen med naravo in urbanim mestom, saj izhaja iz Ljubljane. Ko pa sta se pridružili planinskem društvu Triglav, sta ugotovili, da so vanj včlanjeni zelo dobri ljudje.

Dober motivator, da ne obupaš sredi poti, je sicer okusna hrana v planinskih kočah, nam zaupata naši sogovornici. Vendar pa ju med planince še najbolj vleče vedro vzdušje, ki vlada na skupnih poteh.

3. Med sabo si vedno pomagajo

»Res smo ena taka dobra, sproščena družba. Čeprav se nikoli ne pogovarjamo o službi, pa se v hribih povežeš na poseben način. Ugotoviš, da lahko računaš drug na drugega, saj si moraš marsikdaj priskočiti na pomoč.

Včasih je kdo že res utrujen in na koncu z močmi. Takrat mu je treba pomagati, pa tudi, če zgolj s spodbudno besedo. In to zaupanje se potem prenese tudi v službo,« zaključi Polona. 

4. Zanimiva dejstva o markacizmu

• Prve oznake poti v naših gorah, ki so nakazovale uhojeno pot, so bili »kamniti možici«. Še danes jih lahko najdete v visokogorju. Na ta način so leta 1778 svojo prvenstveno smer na Triglavu označili tudi Štefan Rožič, Lovrenc Willomitzer, Mitja Kos in Luka Korošec.
• Za prvo označeno pot v Julijskih Alpah štejemo leta 1879 urejen pristop iz Bohinja čez Komarčo na Triglav.
• Prve barvne oznake so bile v obliki rdečih, zelenih, rumenih, črnih ali modrih ravnih črt, dolgih med 8 in 20 cm. Na površinah, ki so bile dobro vidne od daleč, so zarisali velike kvadrate ali kroge. Še posebno zanimive kraje so označili s križem.
• Markacijo, kot jo poznamo danes – belo piko z rdečim kolobarjem okoli nje - je leta 1922 zasnoval kartograf in planinec  Alojz Knafelc. Še danes se zato imenuje Knafelčeva markacija.

Bi se pridružili markacistom? Prvi korak je, da se včlanite v planinsko društvo.