Narava v pragozdu tisočletja nemoteno uveljavlja svoje zakone. Z večnim krogom rojevanja in umiranja je povezana v trdno in zdravo življenje. Tu ne obstaja ne dobro ne slabo, ne koristno ali škodljivo kot si to ljudje predstavljamo. Pragozd preveva ciklična harmonija življenja, ki vse, kar v njem obstaja, počasi in vztrajno krepi in hrani in ko odigra svojo vlogo, počasi razkraja in jemlje vase z edinim namenom, da se rodi novo življenje.

Odmaknjena in divja pokrajina je oživela šele v 14. stoletju, ko so Ortenburški grofi vanjo naselili uporne nemške kmete. Prebivalstvo kočevske pokrajine je kljub težkim življenjskim razmeram počasi naraščalo. Tega niso mogli zaustaviti niti uničevalni turški vpadi. Ko so leta 1641 kočevsko gospostvo kupili turjaški Auerspergi, je pokrajina počasi vzcvetela, a je njen razvoj zaustavila zemljiška odveza leta 1880 in izseljevanja prebivalstva zaradi pretežkih življenjskih razmer. Izseljevanje se je zaustavilo na začetku druge svetovne vojne, ko se je po 600 letih iz svoje domovine izselilo 12000 potomcev nekdanjih kolonistvov.

Od takrat življenje ponovno počasi a vztrajno uveljavlja svoj večni red. Nekdanji travniki in pašniki so se zarasli, opuščene vasi niso nikoli več oživele in neokrnjena narava obsežnih gozdov postaja nova priložnost ne samo Kočevskega Roga, temveč vse Ribniško-Kočevske pokrajine.

Na Velikem Rogu je postavljen visok razgledni stolp. Pred nami se odpre širok razgled na velik del južne in osrednje Slovenije.

Proti vzhodu se dviga Semiška gora in za njo Gorjanci z visokim Trdinovim vrhom. Posavsko hribovje je s svojimi tisočaki Čemšeniško planino, Gozdnikom, Mrzlico, Kumom kot na dlani, najbolj pa nam bo v oči padla slikovita, skledasta dolina reke Savinje med Kopitnikom in Velikim Kozjem. Proti zahodu bomo opazili dolge grebene in vrhove ostalih kočevsko-ribniških visokokraških planot: Stojne, Velike in Male gore in Goteniške gore. Zelo fotogenične so tudi številne vinorodne gorice pred Novim mestom, Kočevje pa se z Velikega Roga sploh ne zdi tako daleč. Seveda sta nam najbližja smučišče Gače in Mirna gora.

Izlet: Izlet je primeren za otroke stare od 3 do 4 leta. Velik del poti, zlasti med povratkom, bodo zmogli tudi mlajši, a jim po potrebi pomagamo z nošenjem. Na poti na Veliki Rog nas navdušijo neokrnjeni in obsežni gozdovi Kočevskega Roga. Medvedov in ostalih živali se ne bojimo, saj jih bodo otroci s svojim glasnim govorjenjem in kričanjem zelo hitro odgnali. Če imamo vseeno pomisleke, se na pot odpravimo jeseni ali pozimi, ko mladiči rjavega kosmatinca odrastejo in skupaj s svojimi starši uživajo zaslužen zimski počitek. Na poti na Veliki Rog se držimo markiranih poti, edine živali, ki se je bojimo, pa je klop.

Zahtevnost: Lahka označena pot.
Oprema: Običajna pohodniška oprema.
Izhodišče: 841 m
Višina: 1099 m
Višinska razlika: 258 m

Izhodišče: Vozimo se po dolenjski avtocesti. Zapustimo jo na izvozu za Ivančno Gorico, kjer nadaljujemo levo proti Žužemberku in Črnomlju. Zapeljemo se do naselja Soteska, kjer prečkamo reko Krko in nadaljujemo z vožnjo proti Črnomlju. Kmalu za vasjo Obrh se desno odcepi cesta, ki nas vodi proti našemu izhodišču, smer Rog. Naprej se vzpenjamo po asfaltirani cesti do naslednjega križišča, kjer nas oznake za Rog, Podstenice, Pogorelec in Primož usmerijo desno (naravnost Resa, Baza 20). Asfaltirani cesti, ki se v nadaljevanju prelevi v makadamsko,  sledimo v smeri Rog. Ko bomo na levi strani ceste opazili gozdarsko kočo in ob njej oznako za Štufno, postanemo pozorni na planinske oznake. Le malo naprej pridemo do križišča, kjer opazimo planinske oznake za Rog 1 h. Tu parkiramo na parkirišču ob cesti.

Časi: Izhodišče - Veliki Rog: 1 ura. Krožen povratek na izhodišče 1 ura.
Sezona: Vsi letni časi.

Vzpon: S križišča, kjer smo parkirali, gremo desno na ožjo makadamsko cesto za planinsko oznako za Veliki Rog. Že po morda 20 metrih hoje nas markacija usmeri levo v breg. Vzpon je sorazmerno hiter, a kratek, saj pridemo do slabega gozdarskega kolovoza, kjer nas markacija usmeri desno nanj. Po morda 100 metrih hoje, sledimo markaciji, ki nas usmeri levo na ozko pešpot, ki se vzpenja strmo v breg. Višje, ko se teren položi, pridemo do razpotja, kjer sem nam priključi pot od Skavtskega doma na Žagi Rog. Tu so tudi smerokazi za Žago Rog in Bazo 20 levo, medtem ko mi nadaljujemo desno. Planinskim markacijam se tu pridružijo markacije približno 60 kilometrov dolge Roške pešpoti, zelene medvedove šape.

Pot se tu za dobrih 10 minut hoje povsem položi. Zaradi podrtega drevja je občasno razgledna proti jugu na Gače in vzhodu na Gorjance, Semiško goro in proti Novemu mestu. Pot se v nadaljevanju prične sprva zložno vzpenjati, nato pa ponovno sledi dokaj strm vzpon po gozdarskem kolovozu. Ko se višje položi, smo pozorni na razpotje, kjer nas markacije usmerijo levo v breg. Vzpon po vršnem pobočju Velikega Roga je ponovno dokaj strm. Naše poti se držimo vse do vrha, do katerega imamo še slabih 10 minut hoje.

Sestop: Gremo desno okoli vznožja stolpa, sledimo pa medvedjim šapam Roške pešpoti, ki nas vodijo po ozki pešpoti, ki se sprva strmo spušča. Že po nekaj minutah se položi in v zložnem spustu prečkamo manjšo jaso. Nižje se pešpot pretvori v slabši gozdarski kolovoz, ki nas pripelje do makadamske ceste. Roška pešpot z medvedjimi šapami gre desno, mi pa tu zavijemo levo. Te ceste se sedaj držimo vse do razpotja makadamskih cest na Žagi Rog v bližini Skavtskega doma. Na križišču zavijemo levo. Te makadamske ceste se držimo vse do izhodišča, do katerega imamo približno 15 minut zmerne hoje.