Novice in dogodki
Za dodajanje v Planinsko knjižico morate biti prijavljeni. Prijavite se lahko s Facebook računom, Twitter računom ali e-mailom.

Postanite mojster planinske fotografije!

Nazaj

Narava nas uči pravilnega gibanja

25. april 2018

Gibanje nam zares koristi le, če se gibljemo kakovostno in aktiviramo prave dele telesa. Prav tega pa nas sredi sedečega načina življenja uči narava. O tem, zakaj se podati na pohode ter kako se ob tem gibati, da bo za naše telo kar najkoristneje, smo se pogovarjali s fizioterapevtom Tomažem Fuchsom iz Fizioterapije Fuchs.

1. Veliko ljudi, ki želi poskrbeti za zdravje in dobro počutje, se giblje v naravi. Kaj kot strokovnjak na področju rehabilitacije ocenjujete za največje prednosti rekreacije zunaj, v naravi?

Danes uporabljamo manj kot pol našega telesnega sistema. V naravi pa lahko uporabimo vsega. A pri tem moramo hoditi pravilno. Tu pa gre za problem, ki ni le v telesu, je predvsem v glavi. Največja prednost rekreacije v naravi je zato ta, da nas narava »sili«, da uporabimo celotno svoje telo.

 

2. Po hladni zimi se v toplejših pomladnih dneh sezona pohodništva za nekatere šele dobro začenja. Na kaj bi morali biti pozorni, ko se po daljšem premoru odpravljamo na prve izlete, da ne bomo škodili našemu telesu?

Spomladi se naše telo fizično spreminja. Nastaja več elastina, postajamo bolj fleksibilni. A kakršenkoli začetek, ko se prebujamo iz zimskega spanca, je lahko težak. Zato si ne smemo takoj izbrati prevelikega izziva. Raje si izberimo poti, ki niso zahtevne in ne takšnih, za katere moraš  imeti enako količino kondicije, kot si jo imel jeseni, po aktivnih poletnih počitnicah.

Ljudje imamo zanimiv sindrom: starejši kot smo, bolj imamo v spominu naše najboljše dni. Spominjamo se, koliko kondicije smo imeli. Pravzaprav pa bi morali vsako leto malce spustiti kriterije. Hrustanec, kosti in vezi se namreč spreminjajo, zato smo manj gibljivi, a bolj stabilni.

 

3. Moramo biti pri pohodništvu na kaj še posebej pozorni?

Sam zelo podpiram hojo v gore. A veliko ljudi, ki hodijo v hribe in gozdove, se v njih giblje s »šoping hojo«, kot sem jo sam poimenoval. To se zgodi, ker pogosto mislimo, da moramo biti aktivni, zadihani in zato hodimo hitro ter nepozorno. Naprej se »vlečemo« s sprednjo nogo, obešamo se na palice.

Ljudje smo se namreč navadili na ravno podlago in ne znamo več hoditi pravilno. Tega pa se lahko naučimo prav v naravi. Ko stopimo na travnik ali neuhojeno gozdno pot, naše telo že po nekaj korakih začne izvajati pravilno hojo.

 

4. Lahko opišete, kaj je pravilna hoja?

Pri pravilni hoji nas naprej potisne zadnjica; stopiti moramo tako, da nas telo naprej potisne z zadnjo nogo, in ne da se naprej potegnemo s sprednjo. Zaradi ravne podlage namreč hodimo tako, da »frcnemo« nogo naprej iz kolka. Takrat noga sama skoči pred nas, mi pa se samo postavimo nanjo. Temu pravim »šoping hoja« in tako hodi okoli 90 % ljudi.

A včasih ni bilo tako. Obstajala sta dva tipa hoje: »hoja gospodarja« in »hoja podrejenega«. Danes večina hodi tako, kot da so podrejeni: hoja je pasivna, kolki so zategnjeni. Ta tip hoje je primeren le za ravno podlago. Na travniku pa to ne gre. Tudi ko v hrib hodi nekdo s »šoping hojo«, ga slišim veliko prej, kot ga vidim, saj hodi v hrib enako kot po ravnini – s peto močno pritiska v tla.

Pri hoji v hrib moramo iti počasneje, skrajšati korak in občutiti zadnje stegenske mišice ter zadnjico, ki se napneta. Takrat ti neha drseti. Takrat začneš hoditi tiho.

Podoben problem sem imel sam, dokler me mentorji niso naučili hoditi v naravo. Danes lahko v naravi hodim dvakrat dlje, z dvakrat večjo obremenitvijo, zlezem vsepovsod, čutim, katere mišice so aktivne, pri tem pa mi nikoli ne zdrsne, nikoli ne padem in moj korak ne šumi. Ko koga s seboj povabim v gozd, mi najprej rečejo, da se ob tem sploh ne potijo. A na koncu dneva so zelo utrujeni. Hodim namreč po »živalskih avtocestah«, kjer moraš vsak korak narediti previdno, počasi. Moraš se upogniti, iti čez vejo, pod vejo in pri takem gibanju narediš bolj malo kilometrov, nisi skoraj nič preznojen. A po koncu komaj gledaš in od znotraj čutiš, da si veliko naredil zase.

 

5. Je podobno tudi pri hoji navzdol?

Če »šoping« korak navzgor še gre, pri hoji navzdol ob njem začutimo bolečino. Takrat so namreč aktivne le prednje stegenske mišice. Zato k meni pride veliko pacientov s poškodbami pogačice.

Pri hoji navzdol bi morala veljati enaka pravila kot pri vzpenjanju. Pri njej poravnajmo telo, poleg tega pa rahlo pokrčimo kolena in jih nekoliko obrnimo navzven, »na O«. Tako naenkrat aktiviramo mišice prednje in zadnje stegenske skupine, začutimo, kako se napenja zadnjica. Ob tem korak postane tih, peta se kot prva fiksira v tla in ne drsi nam več.

 

6. Kinezioterapija, ki jo izvajate pri vas, dokazuje, da se z gibanjem lahko tudi pozdravimo. Kako nastanejo težave, ki jih z aktivnostmi, posebej v naravi, lahko učinkovito odpravimo?

Če pogledamo v bližnjo zgodovino, hitro vidimo, da ljudje tri generacije pred nami niso imeli ravne podlage. Šele v času po drugi svetovni vojni je človek prvič zares dobil ravna tla. Za tovrstno gibanje pa nismo bili narejeni. Ljudje na ravni podlagi nikoli ne stojimo na obeh nogah, saj nimamo vse teže enakomerno porazdeljene na obeh nogah.

Eno je, kako mi mislimo, da smo narejeni in drugo, kako mislimo, da naj bi bili. Danes pa je vse prilagojeno našemu mišljenju, ne dejanskim potrebam naših teles. Zato tudi nastane večina težav. In prav zato je naravno gibanje še posebej pomembno.

 

7. Je gibanja v naravi lahko tudi preveč?

Lahko. Predvsem zato, ker se naše želje in naše dejanske zmožnosti razlikujejo. Če si čez teden cel dan v službi in je telo minimalno aktivno, nato pa vikend posvetiš hoji v gore, je to preveč. Ura hoje po neravni podlagi je za telo kot ura in pol fitnesa. Zato so ljudje po hoji v hribe pogosto tako utrujeni, da sploh ne opazijo dogajanja okoli sebe, saj se ne zavedajo, kako močno aktivne so pri tem mišice.

Hoje v naravo pa obenem ne more biti preveč, če jo stopnjujemo in se nanjo navadimo.

 

 8. Komu bi gibanje v naravi še posebej priporočili?

Gibanje v naravi bi priporočil vsem. Že predšolski otroci se pogosto izogibajo gozda. Hodijo po asfaltu, ker na travniku padejo. A s hojo po gozdu in igranjem v naravi človek razvija kinestetične občutke, ki danes manjkajo, ker je vse narejeno »idealno«.

Tudi odrasli ne znamo več hoditi. »Svingamo«, zibljemo z boki in nimamo kinestetičnih občutkov. Zato uhojene poti niso vedno najboljša izbira. Če želimo hojo popraviti, moramo uporabiti druge poti – se podati v hribe, po travnikih, po gozdnih poteh. A izogibati se moramo prestrmim vzponom, saj bomo po njih zopet hodili s »šoping« hojo: prehitro in nepravilno. Veliko boljša izbira so bolj položni vzponi, kjer imamo možnost, da gib izpeljemo pravilno in da opazujemo okolico.

Po mojem mnenju sicer v gozd sploh ni treba iti hitro in daleč. Dovolj je, da se usedeš in ga le poslušaš. Ko poslušaš veter, listje, boš misli bolj umiril, kot če se hitro preznojiš.

Pri tem bi dodal še eno misel: poskrbite za naravo. Karkoli prinesete s seboj v gozd, prinesite s seboj nazaj.

 

 

Za Očistimo gore pripravila Triglav, Zdravstvena zavarovalnica. Fizioterapija Fuchs je zdravstveni partner Triglav, Zdravstvene zavarovalnice pri zagotavljanju storitev zavarovanj Specialisti in Specialisti+.

Galerija slik