Zvočni svet planinske varnosti

Zvočni svet planinske varnosti

Vsi vemo, da v gorah ne smemo biti glasni. S kričanjem in ropotanjem namreč motimo druge obiskovalce gora, pa tudi živali pri prehranjevanju in počitku. Prav tako lahko preglasni zvoki sprožijo snežne plazove, ki lahko ogrozijo tudi nas.

Kaj pa se naredimo, ko se v gorah nam kaj zgodi? Takrat moramo druge opozoriti nase. Če nimamo mobilnega signala ali svetilke, s katero lahko nase opozorimo ponoči, je dobro pri sebi imeti majhno piščalko. To imamo vedno obešeno kar okoli vratu, da jo najhitreje dosežemo.

Mednarodno uveljavljen signal nesreče, ki ga bodo razumeli vsi obiskovalci gora, je šest zaporednih piskov. To pomeni, da pihnemo v piščalko, počakamo deset sekund in nato pihnemo še enkrat. Ko oddamo šest piskov, se vzamemo minuto predaha in jih ponovimo. Če nas je kdo slišal, nam bo odgovoril s tremi piski na svojo piščalko. Med piski bo tokrat 20-sekundni premor. Če piske slišimo ali ne, vedno nadaljujemo s šestimi zaporednimi piski na minuto, dokler nas reševalci ne najdejo. Reševalci nas bodo namreč lažje našli, če bodo sledili zvoku naše piščalke. Piščalka je hkrati tudi veliko manj moteča za naravo kot kričanje, piskanje pa nas tudi veliko manj utrudi.